Dokumenti i knjige o drugom svetskom ratu na teritoriji Jugoslavije i povezanim zbivanjima
◀ Poezija NOB
Božo Vodušek - Ko smo Prometeji neugnani
Ko smo Prometeji neugnani
z neba si ukradli ogenj rdeči,
od njega zdaj smo sami vžgani,
gore v nas zublji plameneči.
Od tal do zvezdnatega oboka
ves svet se nam blešči v požaru;
kar vidiš, kar dotakne roka:
v plenu je ogenj, ogenj v daru.
Gori iz kamna, diha iz zraka,
odznotraj so povsod vulkani,
v zelenju lava se pretaka,
v zefirih nam bučijo orkani.
Vse: odkar se prvikrat zajoka
otrok, ko iz matere se izvije,
do smrtnih srag, zadnjega stoka,
ko dan se v večno noč prelije;
vse: v Ikarovih kril brnenju,
v zidanju stolpov babilonskih,
v poetov slepem koprnenju
in v hekatombah faraonskih;
vse je en ogenj, ena sama
sla neukročena, neukrotljiva,
je bolečina in je omama,
ki vžiga nas in nas použiva.
Vsak, vsak v tem ognju dogoreva;
le to je dano mu, ko pade,
da bratovsko pepel odseva
blišč silne rabeljske grmade.
(1955)